Kakšen dan ali v pravem času na pravem mestu. – Boštjanov zapis, dne 9. 1. 2018

Tako bi lahko na kratko komentiral današnji super dan. Pred startom mi je Carlos Rocca pokazal nekaj kotičkov svojega terena v smislu hitrega napredovanja. Leteti hitro in nizko, kjer je potrebno potem pa pravi čas dvigniti nivo leta…Na startu smo se tako našli Rocca, Kawa, Wujcek in moja malenkost. Dvignili smo repe in se zapodili proti prvemu sektorju. Hitrosti med 140km/h in 200km/h ter pobiranja pobočnih dviganj, so po kakšnih 30km naredila prvo manjšo razliko. Jaz in Sebastjan Kawa sva bila za slabih 200m višja od Rocce z Ventus 2ax. Prvo dviganje je bilo prizanesljivo, saj smo se občasno vzpenjali z 4-5m/s, celotno povprečje 2,9m/s do 2800m,  kar je predstavljalo zelo soliden kapital. Sledil je preskok preko ravnine Los Andes in priključek na naslednjo verigo hribov. Ker sem bil tam prvič sem seveda pobudo prepustil tistemu, ki te zadeve najbolje obvlada (Kawa).  Da je nizko letenje po hribih na določenih odsekih včasih hitrejše je dokazal Rocca, ki naju je po kakšnih 30km ujel. Prvi sektor smo obrnili skupaj. Kakšnih 5km kasneje pa je dobro dviganje tik nad grebenom naredilo selekcijo. Nama s Kawo je potegnilo tik nad pobočjem, tako da sva glede na Rocco odplavala navzgor. Razlika je bila v nekaj zavojih več kot 300m. Sledil je hitri povratek nazaj po že enkrat videnih pobočjih. Nekje na dobri polovici naloge je bila pred nami odločitev kako do ene od naslednjih točk. Tvegana in bistveno krajša pot je bila preko prelaza, tista bolj konservativna pa po daljši in s soncem obsijanem pobočju okoli “riti v žep”. Ker sem v trenutku odločitve zagledal Ventus-a 3, domačina Vidala, kako se nizko vleče po neuspelem poskusu preleta prelaza nazaj (2x okoli “riti v žep”) sem odvalil desno na sončno stran. To je bil tudi trenutek ločitve mojega druženja s Kawo, saj je slednji šel po poti Vidala in tako zgubil dobrih 10 minut..Ker je bil moj namen spoznavati teren in načine, kako obvladati posamezna področja sem bil nove družbe, Reneja Vidala več kot zadovoljen, saj mi je na zelo lep način pokazal kako se spopasti z vzhodnimi obronki pobočij Andov. Ker sem bil časovno »na bogato« – (AAT 2:45) sem zadnjo točko na jugu obračal malce kasneje kot ostali, tako da sem jo proti cilju mahnil po lastni presoji. Ker pobočja proti Santiagu držijo spodaj bolj kot zgoraj sem na koncu prišel slabe 3 minute prezgodaj domov, vendar je to vseeno zadostovalo za dnevno zmago.

Odslej naprej sva se z Ivom dogovorila, da Jokerje hranim za SGP  😉 Sicer pa, če sem pošten, hvala Sebastjanu, Carlosu in Reneju za učne ure pri spoznavanju reliefa, kjer se 13. januarja prične Finale SGP serije 8.

Več o tekmovanju si lahko preberete TUKAJ na uradni strani SGP.