Boštjan včerajšnjo tekmo končal na 3. mestu, v skupnem seštevku je trenutno 5. – Boštjanov zapis, dne 17. 1. 2018

Tretji tekmovalni dan je bil prava poslastica na celi črti.

Izjemna vidljivost, fascinantni hribi, visoka baza oblakov, izjemna dirka in razplet, kot jih je bilo malo doslej. Po rahlem razočaranju včeraj sem sklenil, da naredim konec zadržanemu letenju. Ali posežem po nekoliko več točkah ali pa sem zadnji, kar je isto kot 10. To vse skupaj seveda ni tako preprosto kot zveni, še posebej če se podajaš na področja, kjer si prvič. Danes sem nekako uspel ujeti pravo skupino, ter se ji v nekaterih predelih podredil, saj so narekovali dober tempo tempo. Naloga je bila speljana tako, da je bilo med prvo in drugo točko potrebno preleteti precej visok masiv Andov v smeri proti jugu. Višina leta je bila konkretno preko 4000m. Od druge točke naprej pa je bila bolj kot ne prisotna igra, kako hitro leteti in koliko višine ohraniti za določena področja. Ker pobočja južno od Santiaga od koder je bil danes dolet, že kar poznam, sem čakal na dobro pozicijo za finalnih 90km naloge. Pet letal je bilo pred menoj med 2 in 4km in 150 – 250m nižje, tako da sem jih dobro opazoval in svojo hitrost optimiziral predvsem v predelih, kjer se je dalo pobrati nekaj višine. Moj profil leta je bil zato malce višji, kar se mi je obrestovalo z lepšimi pobočji, kot za spoznanje nižje, kjer se od pobočja odcepijo posamezni grebenčki in jih je  potrebno nemalokrat obvijati…V samem finišu je bila moja linija bolj direktna in ne tako naslonjena na pobočje, kar mi je iz kilometra v kilometer zmanjševalo zaostanek za prvimi. V zadnjih nekaj 5 kilometrih sem jih dohajal, potem pa se je pričela finomehanika v smislu ciljanja ciljne višine 850m. Ciljno linijo sem preletel kot tretji in za prvima dvema zaostal za 4 sekunde.

Skratka dober občutek za naprej.