5. mesto in novih 5 točk za Boštjana – Boštjanov zapis, dne 18. 1. 2018

Naloga 4. tekmovalnega dne je bila trasirana tako, da je skrivala dve večji zanki. Prva zanka je sledila med prvo in drugo točko (Trucha -Bronce), kjer se je bilo za hitro nadaljevanje iz področja  nizkega reliefa (2300m) potrebno povzpeti vsaj na dobrih 3800m in tako nadaljevati let ob pobočjih 4000m visokih Andov. To področje mi je bilo poznano in tako nisem bil popolnoma »nepopisan list papirja«. Povsem druga zgodba je bila druga stranica med točkama Bronce in Inca Lake.  Pri oziranju na konkurenco je bilo jasno, da se je približno polovica tekmovalcev odločila za krajšo vendar nekoliko tvegano odločitev. Tvegano predvsem zaradi kakšnih 35 km dolge doline, ki se na koncu konča z ledenikom v osrčju masiva visokega čez 5000m. Torej potrebno je bilo nekaj poguma in sreče, saj bi se prav lahko zgodilo, da bi bilo na koncu 35km doline prelaz zaprt – v smislu, da se ne da povzpeti dovolj visoko, vsaj 4800m+ ali pa da je enostavno v oblakih, kar onemogoči prečenje in pomeni vračanje nazaj in naokoli (70km). Očitno so nam bili tisti zgoraj naklonjeni in so nam omogočili izpeljavo nekoliko tvegane odločitve.  Baza sicer raztrganih oblakov ob občasnih snežnih plohah se je v smeri prelaza dvigala, kar nam je pomenilo uspešen prelet prelaza in gledano tekmovalno nalogo občutno krajšo pot, predvsem pa velik kapital v smislu višine za nadaljevanje leta proti jezeru točki Inca Lake. Prav ta segment današnje naloge je kot se je kasneje izkazalo odločal o zmagovalcu in zgornje uvrščenih na lestvici. Verjetno nisem bil edini, ki je vse do prelaza precej pozorno spremljal domačina Reneja Vidala. Kakšnih 5 kilometrov pred prelazom mi je na snežnih površinah in v osrčju mogočnih ledenikov kmalu ušel iz vidnega polja. Brez pretirane slabe volje sem po prečenju prelaza lažje zadihal in na lagodni višini (5100m+) dvignil rep in se preko točke Inca Lake usmeril proti jugu do naslednje Rio Colorado. Ta del je do cilja preko preostalih treh točk predstavljal približno 170km poti z enim samim vprašanjem, kako najti pravo pot in trenutno višino pretopiti v čim večjo hitrost. Moja odločitev je slonela na iskanju krajše poti in enakomerno hitrega letenja (180 – 200km/h) nad še vedno ugodno orientiranim reliefom, kjer je čim boljše neto dviganje zraka. Konkurenca se kot sem videl kasneje na SeeYou do naslednje točke odpravila precej bolj na okoli po višjih grebenih. Sam sem torej stavil na dolet na predzadnjo točko Emblase La Gloria na višino 1700m. Od tam pa do cilja (cca. 55km) je potem čeprav razmeroma nizko možno izvesti izjemno hiter dolet na pobočniku. Izkazalo se je, da je bila moja odločitev dobra, saj sem bil na tem delu naloge med najhitrejšimi, vendar vseeno za kanček prekratek, da bi se vmešal za boj za zmago. Na koncu sem prečkal cilj kot 5. in 5 točk je bila na mojem kontu.

Do konca sta še dva dneva z solidno vremensko napovedjo.