Prolog

O tekmovanju v Rusiji razmišljam že nekaj časa. Dolgo nazaj sem dobil ponudbo za tekmovanje z Blaniki, pa ne vem, iz kakšnega razloga nisem šel. Potem smo se menili z Michealom Sommer-jem in Danijelom Rodic-em, da bi šli na tekmovanje v Novosibirsk in tudi ti plani so padli v vodo. Po svetovnem prvenstvu v Avstraliji sem izgubil voljo do velikih tekmovanj zaradi nepopisne gneče v zraku, ki je predvsem posledica starega in okorelega načina točkovanja, še iz časov, ko jih je Stane Bizilj s svinčnikom peš računal. Za letos kakšnih velikoh načrtov nisem delal, notranji glas mi je govoril, da je to mogoče pravi trenutek, da se prijavim na GP tekmovanje v Usmanu v Rusiji. Na tekmovanje sem se prijavil že v začetku leta, da me slučajno ne bi minilo.

Priprave in odhod

Kakšen mesec pred odhodom sem dobil e-pošto Nine Shalneve in Aleskeya Spiridonova, da je potrebno opraviti validacijo moje licence. Cel kup dokumentov je bilo potrebno poslati in pridobiti potrdilo s strani naše Agencije za letalstvo, da si licence nisem sam natisnil. Kakšen teden pred odhodom me je Aleksey prosil, če lahko pridem še kakšen dan prej, ker moram v Rusiji opraviti še zdravniški pregled. Kakšen dan prej je imela žena rojstni dan in spet mi notranji glas pravi, da to ni najboljši dan za odhod v Rusijo. Nekako smo se zmenili, da bomo stvari uredili ob mojem prihodu. Tik pred zdajci me zagrabi panika, da je čisto preveč dela za postoriti in da bi mogoče bilo smotrno preklicati mojo pot v Rusiju. Pošljem e-pošto na Letalske.si, kjer sem kupil karto in hvala bogu karte ni bilo možno preklicati.

Prihod

Letel sem z Brnika. Željko se mi prijazno ponudi za prevoz na letališče, ker je ta dan delal. Pelje me žena Simona, ki gre potem naprej v službo v Ljubljano. Adrijin CRJ900 brez zamud pristane na moskovskem letališču. Do naslednjega leta imam še nekaj ur časa, vendar je pri tem potrebno zamenjati terminal. Moskovsko letališče je eno veliko gradbišče. Z avtomatskim vlakom brez strojevodje, se odpeljemo na drugi terminal. Najprej malo čakanja, ker je zaradi tehnične okvare vlak ne vozi. Drugi so bolj nervozni, ker se jim verjetno bolj mudi kot meni, jaz pa se ubadam z dekodiranjem cirilice, ki sem se jo učil samo eno leto v osnovni šoli, tega pa je že zelo dolgo nazaj. Ampak počasi gre. Na Terminalu 2 nas ob izstopu pričakajo gasilci v polni opremi z dihalnimi aparati. Derejo se “Ogon! Ogon!”, kar si prevedem kot požar, vendar ker ni nikjer nobenega dima, kaj šele ognja se mirno odpravim naprej. Mogoče so pa imeli samo vajo. Terminal B je čisto novi terminal, mogoče celo, da so imeli ta dan odtvoritev. In ker je nov terminal, še prav nič na njemu obratuje, ena gostilna in obilo mojstrov, ki brusijo, režejo in žagajo. Internet v gostilni deluje, tako da mi ni težava prebroditi štiri ure do naslednjega letala. Do Voronezha nas pripelje Suhoj Superjet RRJ-95. Luštkano letalo. Voronezh-ko letališče je majhno, približno tako veliko kot mariborsko, čeprav živi v Voronezhu z okolico več kot milijon ljudi. Na letališču me pričakata Ilya in Lada, mož in žena in z avtom se odpeljemo do Usmana, kjer poteka tekmovanje. Kakšno uro vožnje je še do tja. Ilya me spomni, da se poznava, ker sva skupaj letela na svetovnem prvenstvu v Litvi. On je bil sopilot Sergeju Klyuevu. Na žalost se ga ne spomnim, vendar me je zaradi tega pošteno sram. Če si je on lahko zapomnil mene, bi si tudi jaz moral zapomniti njega. Najprej potujemo po avtocesti, ki povezuje Moskvo in Soči, kmalu pa zavijemo po lokalnih cestah proti Usmanu. Pokrajina me malo spominja na Finsko. Podobne lesene hiše, gozdovi in velika polja. Na cilj prispemo okoli osmih zvečer. V majhni klubski kantini so nagneteni vsi (pomočniki organizatorji in tekmovalci). Vsak se rokuje z menoj. Potem sledi par zdravljic z majhnimi kozarčki in raznobarvnimi tekočinami. Na hitro pojem še nekaj mrzlega šaš-lika, potem pa se odpravim mojemu domu za naslednji teden. Kamp je vzorno urejen, trije malo večji bungalovi s svojo kuhinjo in kopalnico ter dvema spalnicama in ducat majhnih koč, samo z posteljo. Vse to se skriva v brezovem gozdu, ki daje senco ob poletni pripeki. Družbo nam delajo komarji, ki jih je tukaj res ogromno. Ilya mi je povedal, da je bilo leto ogromno snega in ker je le-ta skopnel šele v aprilu, je bilo potem ogromno vode in zaradi tega je ogromno komarjev. Spim v velikem bungalovu. Moj sostanovalec pa je dober znanec Petr Krejcirik iz Češke. Petr mi pokaže svojo mapo iz zdravniškega pregleda tukaj v Rusiji, pove, da ga je pregledalo osemnajst zdravnikov in da še v življenju ni imel tako kompleksnega zdravniškega pregleda. Utrujen od poti in majhnih kozarcev kmalu zaspim.

Petek, 18. 5.

Zadnji dan treninga in moj prvi dan treninga. Zjutraj se najprej odpravim v klubsko kantino na zajtrk. Ilya, Lada in Nina mi prijazno poučijo, kako se naroči zajtrk in kaj je možno dobiti za zajtrk. Torej “omlet s kolbasoy I pomidorami” in še espresso ter delovni dan se lahko prične. Nina me odpelje do mojega letala za to tekmovanje. Jantar Std.2, tekmovalna oznaka 47. Klubsko letalo v odličnem stanju. Pričnem z montažo svojih instrumentov, enakega opravila se loti tudi Petr, kateremu sem prinesel LX8080. Med montažo me obišče kar nekaj pilotov, veliko jih na videz poznam, vendar se ne morem spomniti njihovega imena. Sram me naj bo! Vreme ne sodeluje najbolje, vsepovsod v okolici so že plohe. Nina vztraja, da je potrebno narediti vsaj en štart pred tekmovanjem, zato s Petrom odvlečeva letali na start. Kmalu se na startu pojavita tudi Wilgi in kot bi mignil sem na 600m. Z letalom nimam večjih težav, mogoče je samo zelo nenavaden položaj pilota v letalu, namreč z rokami se komaj stegnem do plošče z instrumenti in skoraj me zagrabi krč trebušne mišice od stegovanja. Termike ni bilo niti za vzorec, zato sem po 15 minutah že na tleh. Letalo privežemo, potrebno je še urediti cel kup papirjev in narediti obvezno tehtanja. Sledi pozno kosilo ali zgodnja večerja. Naročanje ni težko, vse kar je potrebno reči je “odin obed, pozhaluyta2 in dobiš, kar je ta dan za jesti. Proti večeru me Sergey Ryabchinsky povabi v trgovino v mesto Usman, ki je kakšnih pet kilometrov stran od letališča. Skupaj z meteorologom Elmerjem iz Estonije in Algimantasom iz Litve se odpravimo v mesto. Več o njih napišem kasneje. V trgovini se opremim z vodo, ki drugače iz pipe ni pitna, kavo za zjutraj, ko “Vojkota” še ni in žvečilnimi za letenje. Zvečer skupaj s Petrom spijeva pivo in se odpraviva spat. Jutri je le prvi tekmovalni dan. Še par besed o ljudeh, Elmerja sem spoznal v Litvi na svetovnem prvenstvu, kjer je prav tako bil meteorolog. Na njegovo vremensko napoved prisega tudi Sebastjan Kawa. Še nedavno nazaj sva s Sebstijanom Kawo v Previdzi skupaj gledala vremensko napoved, ko je bil tekmovalni dan odpovedan. Sebastjan je bil poln optimizma, da bi se dalo v Tatrah zlesti na valove in glede na to, da imamo Arcusa, lahko brez problema pridemo do tja. Seveda sem bil jaz “zajec” in sva z Maticem samo jadrala okoli Prievidze. Vrnem se Elmerju, ki upravlja fcst24.com. Možakar ni najbolj zgovoren, zelo rad pa se druži. Po navadi, če si kje sam, pride do tebe in samo stoji ob tebi. Ne govori veliko. Potem ga recimo ti kaj vprašaš in kakšno minuto še nič ne reče, ampak naredi samo meni nerazložljive grimase in na koncu pride iz njega kakšen odgovor v stilu Ok, Yes ali pa mogoče celo samo “Mhm”. Potem odide, se vrne nazaj čez pet minut in začne govoriti, čisto nekaj drugega kot sem ga prej vprašal, ampak na koncu v bistvu vedno odgovori na vprašanje. Ko ga pa vprašaš kakšno bo vreme danes, potem je pa odgovor še bolj kompleksen in na koncu pogledaš v nebo, da se prepričaš ali sije sonce ali pada dež. Približno tako izgleda tudi njegov monolog na brifingu.

Sobota, 19. 5.

Prvi tekmovalni dan. Piha močan zahodni veter, ki tukaj ne obeta nič dobrega. Nina suvereno vodi brifing ob 11h, ki poteka v ruščini, na zaslonu pa je tekst v angleščini. Celotno dogajanje beleži s kamero Ignat. Naj mi oprosti, če sem njegovo ime zapisal napačno. Prvi dan mi pokaže svoj obesek za pasom, majhnega zelenega zmaja, ki ga je dobil iz Ljubljane. Naloga za danes poligon v obliki diamanta, skupne dolžine 137km. Vzletamo ob 12:30. Baze so nizke in veter je zelo močan. Vendar Nina suvereno objavi štart 20 minut po vzletu zadnjega pilota. Težka bo. Višina starta je 1000m nad letališčem, mi pa pridemo najvišje dobrih 900m in še to te veter takoj odnese par kilometrov stran. Štart preletim prvi z 38 sekundo zamudo in 150m nižje, kot bi lahko z hitrostjo najboljše finese. Prva stranica je v veter. Držim se levo od kurza in letim še bolj v veter, ker vem da me bo veter prinesel nazaj na kurz. Prvo dviganje dobim na dobrih 400m nad terenom, samo kakšnih 10km od štartne linije naprej. Ko se vzpenjam, vidim še ostala jadralna letala, ki pridejo pod mene. Prepričan, da sem prvi v miru zakrožim vse do baze in nadaljujem proti prvi točki. Malo pred točki opazim, da je par letal še obrnilo točko. Vsa so kar nizko, ker zadnjih par kilometrov proti točki je modro nebo. Potrudim se nabrati višino potrebno do točke. Proti naslednji točki, mogoče malo desno iz smeri se vidi lepa vrsta kumulusov, ki pa se že združujejo in ponekod nastajajo plohe. Oblake dosežem nizko dobrih 300m nad terenom. Ker jih nosi veter, letim več kot 40 stopinj iz smeri proti naslednji točki. Samo 12km pred naslednjo točko se obrnem direktno proti njej. Vendar je med mano in točko ploha in vsak poskus doseči točko s te višine bi bil čisti samomor (beri izven letališki pristanek), zato se odločim počakati na tem položaju. Tu sem se pri pisanju ustavil in naredil majhno pavzo, ker sem šel v sosednji bungalov poslušati Lado, kako recitira svoje pesmi. Mater tile majhni kozarčki. Letim malo sem in tja in poskušam zadrževati višino. Velik oblak je začel razpadati in rečem si, da je mogoče vseeno najbolje, da se obrnem proti domu. Daleč nisem prišel. Pristanem na ogromni požeti njivi sončnic. Prvi izven letališki pristanek po kakšnih 15 letih. Vse sem naredil narobe. Skoraj brez šolskega kroga pristal na sredino njive velike dva krat dva kilometra. Niti pod razno si nisem prej ogledal, kje je dostop do njive in kje je glavna cesta. Iz daljave že vidim prah, ki se dviguje za kmetovo belo Lado Nivo. Bo že, čeprav je moja prababica rekla, da je Bože na Dunaju kostanj pekel. Kmeta sta prijazna in nekako se zmenimo, da samolot ni imel več vetra in da je vse ok. Odpeljeta se. Jaz pošljem SMS s koordinatami in prosim za avto s prikolico. Za danes je bilo dovolj adrenalina in ne čutim nobene potrebe, da bi mi iz njive rešila Wilga. Mogoče naslednjič. Odpravim se poiskati dostop do njive in pa glavno cesto. Mine že skoraj ura, pošljem ponovno SMS; če je ekipa že šla na pot. Potrdijo mi, da so krenili na pot pred 10 minutami. Google maps pravi, da potrebujejo do moje njive 22 minut. In res, čez 15 minut zagledam na cesti črno Toyoto Land Cruiser s prikolico. Pomaham. Avto ustavi. V avto sta poleg voznika Antona Permakov, še dva pomočnika Anton Berkutov in še en delavec iz letališča, kateri pa se ni predstavil. Letalo v hipu razstavimo in na poti nazaj se pogovarjam z Antonom Berkutom. Pove mi, da ni jadralni pilot in da je učitelj akrobatskega letenja in da ima svojo akrobatsko skupino. Antona voznika kličejo na letališču kar sponzor. Na letališču sestavimo letalo in na hitro ujamem še obed. Potem se pozanimam malo o Antonih. “Anton sponzor”, kot ga kličejo je človek zaradi katerega je Usman postal največji aeroklub za jadralno letenje v Rusiji. Je lastnik zemljišča v velikosti polovice Slovenije, med drugimi ima prašičjo farmo z več deset tisoč prašiči. Drugi Anton akrobat pa je bivši svetovni prvak v akrobatskem letenju in vodja znane akrobatske skupine z Yaki-52. Od sedemnajstih tekmovalcev je obletelo nalogo samo šest tekmovalci. To so bili tisti, ki sem jih videl prve obrniti prvo točko. Petr je zmagal, pove pa, da so za las še uspeli doseči drugo točko. Razglasitev zmagovalcev je šele ob osmih zvečer, ker je drugo uvrščeni Anton Minskiy odšel na njivo po drugega tekmovalca. Ob razglasitvi si želi neskončno komarjev postreči svojo večerjo, zato izgledamo kot kakšni dvorni norčki, ko krilimo z rokami in odganjamo komarje. Jutri je nov dan.

Nedelja, 20. 5.

V zraku je ogromno vlage in temu primerno je tudi število komarjev, ki me spremljajo pri vse opravilih. Letalo je potrebno še malo očistiti. Na pomoč priskočita Sergey Ryabchinsky z vedrom in krpo za čiščenje in Ilya z belim špiritom. Sergeya kličejo president, predsednik, kar v bistvu tudi je. Je namreč predsednik zveze jadralnih pilotov Rusije. Sam se ga spomnim iz drugih tekmovanj, kjer je po navadi plaho prišel do mene s kakšnim vprašanjem glede instrumenta. Angleščina mu ne gre najbolje. Tukaj mu rečem, da naj govori kar rusko z menoj, ni vrag, da nekaj ne bi razumel in Sergey postane čisto drugi človek, zgovoren, da je kaj. Sredi čiščenja obupam in se grem v bungalov preobleči, dolge hlače in dolgi rokavi, še čebelarski klobuk, bi si dal na glavo, če bi ga imel. Brifing 10:45, vzletanje ob 11:30, naloga 137km proti severu-vzhodu. Popoldan pričakujemo prihod fronte, zato se nam mudi. Elmer spet preseneti na brifingu, na zaslonu pokaže da bodo dviganja okoli 0.2-0.5m/s in višina do 900m in obenem reče, da njegova napoved za tukaj itak nič ne drži in da jo bo še danes malo popravil. Baze oblakov so samo na 600m. V zrak gre vohljač Evgeny Zlobin, ki pa po kakšnih petnajstih minutah pove, da vreme še ni primerno za tekmovanje. Jaz čakam v klubski kantini, proč od vseh komarjev. Pridruži se mi Elena Borisova, ki je tudi članica aerokluba v Usmanu. Skrbi, da so vsa letala polepljena z barvami sponzorja dogodka Sberbank. Tudi sama dela v Sberbank. Pove, da je šele bolj začetnik v jadralnem letenju in da se uči tudi akrobatskega letenja z Yakom-52. Ni edina ženska, ki leti z akrobatskim letalom tukaj. Vsako jutro pridno trenira tudi Ekaterina Alekseeva. Skupaj za Antonom Berkutom se pripravlja za nastop na prvenstvu. Na vzlet se pripravi drugi vohljač. Sergey Kluyev bo šel v zrak z novim prototipom ruske izdelave. Nisem si zapomnil imena letala. Sicer Sergey tekmuje z Jantarjem, tako da se mi zdi, da je dan že odpisan. Z Blanikom pričnejo leteti zone. Elena me poprosi, če sem pripravljen narediti start z njo z Blanikom. Seveda nikoli ne rečem ne letenju. Zrak je miren brez najmanjšega dviganja in kmalu pristaneva. V daljavi se vidijo že prve nevihte. Čez čas pride do mene Anton akrobat in vpraša, če bi želel narediti start tudi z Yakom-52. Po mojem še preden odgovorim, že sedim v Yaku na zadnjem sedežu. Anton me trdno priveže in da varnostna navodila, ki delujejo kar malo strašljivo. Nekako takole reče, Erazem, če ti trikrat rečem Erazem jump, potem narediš to in to in to. Vse skupaj enih petkrat ponovi. Akrobatski polet je dogodivščina in pol. Anton leti z neverjetno natančnostjo. Največja obremenitev je znašala malo manj kot 6g in -1g. Želodec celoten program prenese brez težav. Ko pristanemo na bencinski črpalki srečam Alexandra Kaplunova, ki polni gorivo v svoj helikopter Robinson R-44. Želiš poskusiti me vpraša? Hmm, tole tukaj je pravi ruski Baron Hilton cup. Izgovorim se, da je za danes dovolj letenja in odidem na pozno kosilo. Dan se nagiba proti večeru in pričenja deževati. V bungalovu je dolgčas, zato grem v klubsko kantino, ker je pravi rock koncert. Sergey predsednik igra na bobne, ki jih res obvlada. Izvem, da je pred dvajsetimi leti bil profesionalni bobnar. Vladimir Radovskiy, mlad talentiran ruski pilot, ki bo na svetovnem prvenstvu sicer zastopal Belorusijo, igra na bas kitaro in kitaro. Kmalu se pridruži še Ignat in še en fant, ki mu ne vem imena. Razmišljam o tej klubski sobi, ki je mnogo manjša kot naša v novem hangarju. Ok, na steni imajo en televizor več. Vlečem vzporednice z tekmovanjem v Celju. Tukaj je najbližje mesto Voronezh, ki je oddaljeno dobro uro vožnje, večina pa jih je iz Moskve, ki je štiri ure vožnje stran. In pridejo na letališče skoraj vsak vikend, tudi če vreme za letenje ni najboljše. Čisto preveč se doma ukvarjamo s stvarmi in premalo z ljudmi. Nisem imel namena pisati o dogajanjih na tem tekmovanju, vendar me toplina ljudi tukaj vzpodbudi v ta zapis. Zapustim koncert in se lotim pisanja. Kmalu pride v mojo sobo Petr in pove, da v sosednjem bungalovu Lada Balamut igra na akustično kitaro in poje svoje pesmi. Prekinem pisanje in s Petrom se odpraviva v sosednji bungalov. Tam so zbrani, Sergey President, Algimantas iz Litve, ki je predstavnik IGC na tem tekmovanju, drugače pa je bil vodja svetovnega prvenstva v Litvi, Elmer, Ilya in Dymitrii Timoshenko, Timi na kratko. Algimantas mi pokaže knjigo, ki jo je napisala Lada z naslovom Potok v ruščini. Potok pomeni tudi dviganje. Najprej pijemo vino, potem pa pridejo na mizo majhni kozarci. Sergey predsednik prinese steklenico konjaka iz Krimskega polotoka. Izvem da je bil tukaj pričetek ruskega jadralnega letenja in povedo mi zgodbo, kako se šli rusi leta 1923 na tekmovanje v Nemčijo na Wasserkupe in tam zmagali, ker niso znali leteti. Krimski polotok pa je za zbrane zelo občutljiva tema in hitro prekinejo debato, ker očitno nimajo vsi enakega mnenja. Parkrat želim vstati in se vrniti v bungalov, vendar mi Timi pove, da se v Rusiji na koncu druženja vedno pije črni čaj z limono in dokler tega ne popijem ne morem iti nazaj v bungalov. Čaj dočakam, ampak po čaju sledijo spet mali kozarci. Kdo bi vedel? Okoli polnoči mi le uspe priti nazaj v bungalov. Jutri najverjetneje ne bo letenja in pripravlja se ekskurzija v bližnjo tovarno raketnih motorjev.