Mark Polajžar o JWGC 2019

Svetovno mladinsko prvenstvo 2019 – še malce bolj podrobno

Kdor me pozna ve, da nisem najboljši pri spreminjanju opažanj v tekst, a mislim da je vseeno vredno poizkusiti obnoviti nekaj mojih vtisov in izkušenj iz minulega svetovnega prvenstva. Svetovno mladinsko prvenstvo 2019 je zame tretje veliko tekmovanje in po ne najbolj bleščečih predstavah na zadnjih dveh, sem se odločil, da se tega ne lotim, razen če imam možnost doseči dober rezultat. Letalne priprave sem uspešno zaokrožil s spomladansko zmago v Nitri, ki mi je dala potrebnega zagona, da se lotim tudi tega, še večjega izziva sledila pa je še logistika nastopa na veliki dirki. S pomočjo sponzorjev in donatorjev sem uspel pokriti večino finančnih obveznosti, tako Aeroklub Celje, kot Letalska zveza Slovenije sta nudilo popolno podporo, gurač (in team captain) pa je bil izbran že kako leto vnaprej. Tik pred zdajci se mi je v zraku pridružil še Mark. Osebno mislim, da je za letenje najbolj pomembna psiha in velik del te, je uspešna predpriprava.

To je bila tudi že moja tretja dirka v Szeged-u, hkrati pa sem nemalokrat že letel in tekmoval iz le streljaj oddaljenega Szatymaza, zato bi lahko rekli, da je šlo za domač teren. Čeprav aeroklub na letališču Szeged na prvi pogled umira na obroke, so se organizatorji res izkazali in nam pripravili super pogoje za tekmovanje. Odlična komunikacija, brez problemov pri registraciji, urejen grid, kamp in hrana ter poskrbeli za seveda obvezen (solidno) hiter internet. Poleg tradicionalnega mednarodnega večera (ki ga je žal rahlo pokvarilo dejstvo, da je bil naslednji dan leteč in je pretirano žuriranje odpadlo), so nam organizirali tudi dva akrobatska programa, Madžarski večer in »fire dance« predstavo (ki pa smo jo vsi spremljali le v mislih medtem, ko smo vlekli (in nosili) letala iz blatnih njiv). Slovenski jadralni skupnosti je Szeged tako ali tako zelo poznan, a ga bom kljub temu toplo priporočil, kot odlično poletno destinacijo (Flatland cup, Madžarska državna prvenstva…).

Seveda pa človek ne gre na Madžarsko letet le zaradi velikih njiv in dobre organizacije, temveč pričakuje, vsaj v poletnih dneh, odlično vreme, 5 metrska dviganja in veliko jadralnih dni. Mi smo dobili le zadnje. Skupaj smo spravili 11/13 tekmovalnih dni, a hitrost nikoli preko 100km/h, v mojem primeru mislim, da niti ne 90. Kar se pa 5 metrskih dviganj tiče… eno (ampak je bilo vredno čakati nanj:D). Večina dni je bila dokaj težkih z dviganji med 0.5 pa vse do 4m/s, a večino brez pretiranega reševanja in pobiranja iz 200m. Izjema so bili le trije ali štirje dnevi med katerimi sta dva pri katerih je task setter, rahlo (ali zelo) brcnil v temo in nas vse poslal orati njive. Omenil bi prvega izmed dveh, ko sem po 8 urah letenja, pristal 23km pred ciljem 500km naloge, a sva ravno tisti dan z Mark-om dosegla dnevne stopničke (enega izmed mojih ciljev za to prvenstvo).

Taktično gledano, sem skozi celotno dirko stavil na konsistentnost in letenje, ki je morda bolj na »ziheraški« strani spektra. Seveda tak način letenja zmanjša verjetnost dnevnih zmag, a mislim da se mi je pristop na koncu obrestoval, predvsem zaradi slabšega vremena. Je pa zadeva dobro delovala, ker sem imel ob sebi bolj napadalno usmerjenega Mark-a, ki mi je znal dati ob pravih trenutkih »hurry-up«. Rezultati so bili tako ob počasnih dneh bolj povprečni, a sem se uspel izogniti ekstremno velikim napakam ter hkrati narediti razliko napram drugim, kadar je bilo vreme lepo saj sem večino teh dni končati okoli vrha razpredelnice. Napake, so seveda še vedno bile prisotne in rezerve še obstajajo. 9. mesto izmed 44 pilotov je rezultat katerega sem zelo vesel in nanj ponosen, a bom trdo delal na tem, da se v prihodnosti vnem še hitrejši in bolj konsistenten tudi v slabših pogojih.
Vesel sem da sem spet srečal jadralce iz celega sveta. Letel proti najboljšim pilotom sveta, ki so prišli tja z najboljšo opremo in njihov pristop me je vsekakor navdušil. Upam, da se nam uspe naslednjega velike tekmovanja, udeležiti z še večjo ekipo (ki bo tekmovala v vseh razredih). Žal mi je Mark, ki bi si zagotovo zaslužil mesto med top 10, a so ga dve majhni napaki drago stale. Pilot ni nič brez svojih pomočnikov in vesel sem, da se je tudi Matija odločil priti z nami na svoje prvo tekmovanje. Zase pa lahko rečem, da bi bil brez svojega pomočnika (in sprva neprostovoljnega team capitan-a:D) bil verjetno kar zadnji. Matic ima dve desni roki, in je poskrbel da je bila edina stvar s katero sem se mogel obremenjevati moje letenje. 

Več o tekmovanju bodo povedale slike, zahvalil bi se rad še za vso spodbudo in podporo, ki sem jo prejel pred in med tekmovanjem ter potrpljenje vsakemu, ki je prebral tale zapis do konca (skupaj z velikim opravičilom za pravopis). Sedaj pa naslednjim izzivom naproti.