AEROKLUB CELJE

ZGODOVINA

V letih 1927-1928 je bilo v Sloveniji ustanovljeno kar nekaj aeroklubov. V Celju je bil aeroklub ustanovljen leta 1928. Še istega leta je bil v Celju prvi aero-miting, na katerem so si obiskovalci, ki jih je bilo kar 30000, “akrobatsko” skupino letal ter skok s padalom.

Leta 1929 je vojna komanda dodelila Aeroklubu Celje letalski motor Daimler (trofeja iz 1.svetovne vojne) z namenom, da bi pričeli z izgradnjo letala. Tako je decembra, leta 1929 Ladislav Ropas prevzel tehnično vodstvo. Na pomoč, ki jo je zelo potreboval, je priskočil brat Dorko, ki se je ukvarjal z gradnjo modelov lastnih in tujih konstrukcij. Ladislav je med tem na Dunaju spoznal pilota Zuzmana, ki ga je naučil leteti z motornim letalom. Začel se je zanimati tudi za jadralno letenje. Navezal je stike z družbo Ron-Rositten (Wasserkuppe, Nemčija, kjer so bila svetovno znana tekmovanja v jadralnem letalstvu). Tu je Ropas uspel dobiti načrte za “Zoegling” (Vrabcu podobno drsno letalo). Odločil se je za samogradnjo, kjer mu je bil v veliko pomoč brat Dorko z modelarskimi izkušnjami, za delo pa je angažiral še vajence in pomočnike.

Prvi poskusni leti z “Zoegling-om” so bili v Levcu. Letalo je bilo prevlečeno s papirjem in ga je bilo potrebno krpati skoraj po vsakem startu na gumo. Včasih je uspelo letalo potegniti v zrak tudi do 10 m visoko. Ker se v aeroklubu Celje za Ropasovo prizadevanje niso kaj veliko zmenili, je svojega “Zoeglinga” posodil Mariborski letalski skupini, ki je bila ustanovljena leta 1933, dokler si niso zgradili svojega. Tam so letalo adaptirali in pričeli s šolanjem. V letu 1935 se je v Celju ustanovila jadralno-letalska skupina. Aeroklub je dobil svojo delavnico v kletnih prostorih trgovske šole. Delavnico so opremili z orodjem, ter nabavili material. Z vrnitvijo “Zoeglinga” iz Maribora se je pričelo šolanje v Celju, hkrati pa se je začela izgradnja novega letala. Pri tem so organizacijsko veliko pomagali Mariborčani, dokler leta 1938 ni stekla letalska šola, katero je vodil Vinko Uršič. Istega leta je bilo zgrajeno že drugo letalo. Prirejen je bil miting na katerem so demonstrirali polete z motornimi in jadralnimi letali. Poleg klubskih letal so bila se druga visokosposobna brezmotorna letala ( Grunau-Baby, Salamandra). Klub si je po tem mitingu finančno dobro opomogel. Nabavili so avto za avtovlek, opremili delavnico in dobili kompletni material za gradnjo jadralnega letala INKA II. Šolanje je potekalo na Bežigradu, Zalogu in Golovcu, kjer so bili pogoji za doseganje “A” značke. Ko so zgradili vitlo za avtovlek se je šolanje prestavilo v Levec, Tezno pri Mariboru, nekateri člani pa so se šolali na Blokah in v Vršcu. Klub je imel tudi že 4 motorne pilote vendar brez motornih letal in hangarja, katerega načrt je ostal le na papirju.

Tedaj so v aeroklubu Celje imeli že štirje jadralci srebrni “C”. Skoraj vsi člani so dosegli “A” ali “B” značko na klubskih letalih. Tedaj pa je bilo veliko upanje letalo INKA II., s katerim so se dosegale še višje diplome. Ob vdoru Nemcev v Celje je nastala škoda tudi v takratnih prostorih Aerokluba. Vlomilci so odnesli vse, kar ni bilo težje, še signalnih zastavic ni bilo več. Odnesli so kombiniran mizarski stroj, ter vse drugo orodje in strojčke. Izpraznili so foto laboratorij. Razen kinoprojektorja so izginili vsi filmi in ves slikovni inventar, s čimer je bila klubu storjena nepopravljiva škoda. O letalih ni bilo nobenih sledi. Pozneje so bila najdena vsa polomljena na podstrešju gimnazije. Kljub vojnim razmeram je v klub v tem času prišlo kar nekaj novih ljudi. Takoj po osvoboditvi, jeseni leta 1945, se je zbralo nekaj nadobudnežev, ki so se pred vojno zanimali za letalstvo. Ustanovili so letalsko skupino v okviru tedanje letalske organizacije Slovenije (LOS). Organizator te skupine je bil Lojze Makuc z nekaj prijatelji. Ker materialna sredstva niso dopuščala sodelovanja pri jadralnem in motornem letenju, so sklenili graditi samo leteče modele. Ker so bili skoraj vsi člani tega krožka dijaki I. gimnazije v Celju in ker jim je tedanji ravnatelj gimnazije dal na razpolago prostore za delavnico, je bil na I. gimnaziji modelarski krožek.

Ta se je pod vodstvom Vlada Veleja kljub velikim materialnim težavam in kljub nerazumevanju takratnih vodilnih forumov počasi razvijal ter pritegnil v svoje vrste tudi zainteresirane od drugod, predvsem mladince iz Tovarne emajlirane posode v Celju. Poleti leta 1946 je krožek že poslal nekaj svojih članov na šolanje v jadralno solo v Kompolje in na Bloke. V začetku leta 1947 je bil v Celju ustanovljen posebni iniciativni odbor z nalogo, naj ustanovi letalsko društvo. Jedro tega društva naj bi tvoril ravno modelarski krožek na I. gimnaziji. In res je bilo spomladi tega leta ustanovljeno letalsko društvo “Ckalov” Celje. Društvo je dobilo prostore v kleti 1.osnovne sole, kamor se je preselil tudi modelarski krožek.

Leta 1947 je bil ustanovljen tudi prvi padalski tečaj, katerega je obiskovala tudi poznejša večkratna rekorderka Danica Rabuza. Pozimi je aeroklub Celje dobil od Letalske zveze dva jadralna učitelja in dve letali tipa Vrabec. Razmere za šolanje so bile težke, saj so bila letala spravljena kar pod kozolcem, ker hangarja ni bilo. V letu 1948 se je razširilo predvsem modelarstvo, rezultati pa so bili že vidni na II. modelarskem tekmovanju.

Leta 1950 so v Levcu izgradili hangar, katerega so pomagali graditi člani AK Celje in pripadniki JLA. Ob tej priložnosti so v Celju priredili letalski miting. Še istega leta je AK Celje dobil motorno letalo DAR-9, jadralno letalo Čavka in tedaj visokosposobno letalo Triglav. Leta 1952 je klub dobil jadralno letalo Roda. Z temi letali je bilo tega leta napravljenih okoli 1000 štartov. Mile Tovornik pa je opravil tudi srebrni C. Preletel je od Celja v Čakovec (100km). V letu 1952 je Maks Arbajter na državnem prvenstvu v jadralnem letenju v Borovu postal državni prvak. Letalski park se je iz leta v leto večal. Leta 1962 je bilo v klubu že kar nekaj letal: Žerjav, Vaja, Grunau Baby, Olimpija, Čavka, Roda, PO-2, Aero-2, UT-2, DAR-9, Libis180 in KB-6. Leta 1964 je bilo v Celju organizirano XVI. državno prvenstvo v jadralnem letenju, na katerem je zmagal član AK Celje Vlado Velej. V letih 1966-1972 klub kupil dva motorna in štiri jadralna letala. Piper – Super Cub za vleko jadralnih letal, in turistično letalo Piper Cherokee. Jadralna letala pa so bila: Trener, Delfin, Dirrus (dvosed) ter plastično visokosposobno letalo. Leta 1961 pa se je pričela izgradnja letala znamke MUHA-100. Letalo MUHA-100 je bilo tedaj kvalitetno prehodno letalo. Načrte zanj je iz Poljske priskrbel ing. Boris Cijan. Delalo se je v mizarski delavnici, največ v zimskem času, ko je bila letalska sezona mrtva. Ker je letalo leseno, so se lahko vsi leseni deli obdelali v mizarski delavnici. Les se je sprva dobavljal s Pokljuke, kasneje pa iz tovarne Libis v Ljubljani. Vezane plošče je priskrbela JLA, okovje pa so izdelali v VTC – Vršac. Gradnjo letala je nadzoroval sprva Hillinger, nato pa Dominik Gregl. Muha je prvič poletela leta 1969.

Leta 1980 smo organizirali republiško prvenstvo motornih pilotov. Prvoplasirani tekmovalci so dobili medalje, ki jih je izdelala Aurea.

Leta 1985 je Aeroklub Celje organiziral državno prvenstvo v jadralnem letenju. Zaradi slabega vremena smo v štirinajstih dneh komaj dosegli minimum tekmovalnih dni, tako da je bilo tekmovanje priznano. Zmagal je Celjan Vojko Starović, ki je tekmoval za Letalski center Portorož.

Leta 1998 smo organizirali enega največjih letalskih mitingov. Miting si je po oceni ogledalo okoli 30000 gledalcev. Program je bil zelo pester, tako da smo poželi same pohvale.